Nismo samo potepuhi

Ko sem na svojem prvotnem, glavnem blogu prosila za pomoč okoli SONCA, mi je tudi naša najmlajša seveda takoj priskočila na pomoč. Tako je nastalo tole sonce.
Super!
Se vidi, da ne hodim več v šolo in s takšnimi preprostimi izdelki sploh nisem več na tekočem. Vidite...se naredi, da pišče več ve kot kura.

Nedavno pa se je spet malo lotila ATC-jev. Sem bila prav presenečena.
Vsi so narejeni čisto samostojno, le po moji škatli z raznimi malenkostmi je brskala. Tisti, kjer ji je seveda dovoljeno. Tako da, če še kdo kaj menja te male kartice in mu je kakšen njen všeč........
Kolesarimo in tečemo v okolici, se učimo kuhati.................

Tudi pingvini hodijo na počitnice

Mar tega niste vedeli?
Postane jim strašansko dolgčas in malce privoščljivo pogledujejo tista ostala živa bitja, ki se pridružijo poletnemu preseljevanju narodov v toplejše kraje.

Ampak.....da se lahko preselijo na valove, pod žgoče sonce, v senco senčnikov in si nadenejo poletno opravo....so potrebne priprave.
Tole je sam začetek priprav in ne me spraševat, kakšna je bila miza potem. In pa seveda tudi pod mizo in še daleč naookoli.
Ampak PINGVINI pa so se le dogodili.

V vsej svoji bojni poletni opravi, po zadnji pingvinji modi. No, tile niso samevali in tako se jim je pridružilo še nekaj pingvinjih članov.
Ko je bilo že vse razmetano in polno papirnih ostankov, pa je naša najmlajša ustvarila še kukajoče živali . Sploh ne vem, kdaj je to počela.
Kaj neki kukako tele živalice........pa v naslednji objavi.

Sončne barve in žirafa

Včasih kakšna od voščilnic nastane kar tako, brez pravega vzroka. Kot tale žirafa. Mislim, da večina otrok obužeje te dolgonoge lepotice. Sem jih opazovala neki dan v živalskem vrtu. Čeprav je poleg otroško igrišče, ki pritegne njihove učke, se jim je pogled obrnil tudi v smeri žiraf in hitro so odbrzeli tja in največkrat z rahlo odprtimi usti in velikimi očmi gledali nekam proti nebu.
Šele potem so prišla na vrsto igrala.
Barvala sem s pastelnimi barvicami. Pobarvan motiv sem lepila na tri različne barvne podlage, zadnji dve z vogalnim zamikom in dodanimi okrasnimi luknjicami. Vse skupaj je potem na osnovo dodano s 3d trakovi preko prav tako "sončne" vrvice. Prosto viseči skodran trak je fiksiran skozi luknjico, ki sem jo ojačala z netom v zlati barvi. Lepljenje pravzaprav ni bilo potrebo, saj je v traku žica.
Takole pa je moj sine v šoli naredil (seveda s pomočjo v že pripravljenih materialih) knjigico. Je pa ob tem še ena zanimivost. Delali so nekakšne izračune koliko kdo obremenjuje Zemljo in koli dreves bi glede na izračun moral posaditi posameznik. Naš bi imel zelo malo dela, saj sta nanj odpadli le dve drevesi, saj proti drugim zelo malo obremenjuje naš planet (tečnoba in razne druge muhe seveda niso vštete v izračun).

Velikonočna procesija še kar traja

Včeraj sem bila strašno utrujena. Kar malo bi spala. Verjetno je bil temu kriv sine, ki je prejšnji dan zbolel in potem smo še celo noč bruhali. Pa mi naše najmlajše bitje ni dalo spati. Mami ne spati! Greva v delavnico. Ojej!!! Še kavo mi je skuhala in za sebe naredila kakav.
Hotela je, da ji še enkrat pokažem, kako se naredi vazica z rožami, da jo bo naredila za teto.

Kaj mi je drugega preostalo? Prejšnji dan me je razveselila z majhno škatlico v kateri sta bila dva cvetova. Aha! ...tu so torej tisti metulji, ki sem jih mimobežno videla neki dan.

Ob tem je neumorno čebljala in me presenetila z svojo ugotovitvijo:

Veš mami, ko boš pa ti umrla, bom vse tole morala jaz prevzeti.

Sem bila čisto tiho in nič komentirala, le nasmehnila sem se ji. Ganile so me njene besede. Razmišljanje o smrti je realno, ampak tisto, da se je nekako odločila, da bo to potem vse njeno......me je presenetilo. Tako odločena je bila.
Ampak saj tudi sine zna biti včasih priročen. Prejšnji dan pa sem od njega dobila tega zajca. Njegova odprtina za zadnji strani naj bi služila temu, da vanjo shraniš eno jajce. To so delali v šoli.

In tako med vsem Aninim čebljanjem in ustvarjanjem ni preostalo drugega, kot da še sama kaj počnem. Sem se čisto prebudila.

Tako je nastal tale rdeče bel kompletek. Pravzaprav ga lahko tudi prijavim na izziv The Pink Elephant, kjer je tema Velika noč. Prav tako ustreza tudi izzivu za 2RedBanans.
Pa tudi za One stop craft Challenge bi lahko ustrezalo.

Velikonočna mešanica

Sem že malce premišljevala, ali naj danes sploh kaj objavim ali ne.

Tri dni zaporedoma že berem po blogih takšne in drugačne očitke(ne meni, da ne bo pomote...vsaj da bi jaz vedela, ne), nestrinjanja, napetosti....., včasih tako med vrsticami navrženo, drugič odkrito napisano in tretjič mogoče tako mimogrede navrženo nekje med komentarji, da me je bilo kar strah sesti tule in se s svojim pisanjem izpostavljati. Ampak konec koncev se z vsako napisano besedo ali dodano fotografijo vsakič znova izpostavimo. In to počnemo popolnoma zavestno, iz dneva v dan. Vsaj jaz že zelo dolgo, dolga leta. Ne kregam se, včasih razpravljam in če razprava ni možna, se pač umaknem in dam prostor močnejšim in boljšim.
Ob vsem tem sem se spraševala, kakšno zapuščino pravzaprav takole vsakodnevno v virtualnem svetu ustvarjamo in zapuščamo svojim otrokom? Kar zmrazilo me je.

Daleč proč od ponorelega virtualnega sveta pa je zadišalo po piškotih. Takšnih čisto običajnih, tistih, ki jih lahko narediš na zalogo in nad peko katerih so predvsem navdušeni otroci, sploh če jim prepustimo okraševanje.
Takole sta se jih pri nas lotila najmlajša. Sicer sine hitro obupa, mala kuharica pa še dolgo sedi čisto sama in barva in lepi in okrašuje....
Tako je nastala kopica zajcev, metuljev, račk, rožic......
Ko odpreš škatlo prav lepo zadiši po limoni, cimetu, čokoladi........
Želela je sicer tudi sive zajce, ampak jez preprosto ne znam narediti sive barve, pa da bi bila le ta še užitna.
Čisto na svoj način pa je Ana naredila tudi nekakšen pop-up izdelek. Zelo rada podarja stvari. Skorajda ni dneva, da me ne bi ali na delovni mizi ali tule ob računalniku pričakala kakšna malenkost. Včeraj me je pozdravil tale zajček s polno košarico
Dan popreje pa tale prikupna zajčica, ki še čaka na svoje tovariše. Nekakšna zajčja modna pista bo.
Čisto na začetku bloga pa so mahne voščilnice s pripadajočo škatlico za en pirh,vse namenjeno otrokom, roza za deklice, zelene za fantke. Odtisi tokrat niso nič barvani, so ostali kar natur. Mogoče pa jih bo kdo želel sam pobarvati. Vsi ti izdelki so delani iz ostankov. Tako so velikosti prilagojene ostankom papirjev.

Goske v verigi

Naša Ana je neumorna. Bi še to, pa ono, pa tisto......
Le kam neki bomo z vso to šaro?
Za danes vas pozdravlja gosja veriga. Le štiri so prišle na malo daljši kos papirja, saj niso prav majhne. Vsaka goska je sestavljena iz petih delov in ko so bile še brez nog, sem se že ustrašila, da sploh ne bodo stale. Ampak, ko jim dodaš še noge....nekako stojijo, čeprav tako bolj nesigurno.

Uporabljen še črn flomaster in blazinica za senčenje.

Puta je znesla jajce

...in sedaj ga takole čuva.
Je pa to trajalo in trajalo.....
V delavnico sem prišla čisto z drugim namenom in tam našla Ano, ki se je trudila že z enim 5-im zajcem. Potem sva malo skupaj pregledovali motive in padla je odločitev o tejle kuri. Ojej !!! Koliko rezanja za samo predlogo, potem pa spet vse še 1x znova. Npr. vsaka mašnja je sestavljena iz štirih različnih delov, senčena in potem lepljena skupaj.
Jaz sem bila "dežurni rezalec", Ana pa vse ostalo: risanje pik, senčenje, postavitev, lepljenje, bleščice v kroni, risanje oči......Ji je pa kar naprej iztekalo preveč lepila, tako da se na nekaterih delih malo vidi.
No, ampak sedaj je kura tu. Za fotko sem jo obesila kar na hladilnik, zato takšno ozadje.

Nekakšen Art Journal naše najmlajše

Nikoli do sedaj mi ni padlo na pamet, da bi mogoče vsa ta svoja ustvarjanja mogoče shranjevala. Za kasneje, jih nekako povezala skupaj...... Včasih shranjuje kaj v mape in nosi v šolo; veliko lepi po stenah in šipah v moji delavnici; na vrata svoje sobe, kjer neprestano kaj spreminja....... Včeraj je meni in starejši hčeri naredila zvončka velika cca. 50 cm. Mojega sem spravila na balkonska vrata.


Nastala pa sta tudi ta dva lista.
Malo pred tem sem ji v omaro na polico postavila kup kakšnih 100 trših listov (zelo rada namaka z lepili in vodo in je bolje tako) in ji na kratko razložila, da naj od sedaj naprej to kar pač "čara" dela na njih in ko se jih bo nekaj nabralo, jih bova zvezali. Kot nekakšen album, sem ji rekla.

Predstavljata njeno včeraj preživeto popoldne pri igri zunaj.
Vsakič ko sem stopila v prostor, je bilo dodano nekaj novega......Podoba se je kar naprej spreminjala. Rada se poigrava z različnimi materiali. Tako se na teh dveh listih najdejo: tuši, tempere, karton, običajni natrgani listi, zmečkani in lepljeni podstavki za kozarce, plastelin, flomastri...
Zdelo se mi je zanimivo, kako je znala ujeti svoj odnos z bratom( ta tesna združitev v dveh sicer ločenih krogih) in prav tako sosedovih dveh fantinov. Naše dva sta kot "rit in hlače"....neprestano skupaj, izjema je le pouk. Ko eden pride prej domov kot drugi(sta tri leta narazen, po razredih pa dve leti), samo visi na oknu in pogleduje na uro, kdaj bo toliko, da bo prišel še drugi. Še spala sta v isti sobi, dokler to ni postalo moteče zaradi šole in smo ju morali hočeš-nočeš, pod malo prisile in nekaj hudih ur razhajkati narazen. Imata pa rezervni jogi, ki ga vlačita potem iz sobe v sobe vsak petek in soboto, da sta spet skupaj v vseh svojih vragolijah. Sosedova manj, pa vendarle proti ostalim, ki jih poznam, še vedno več kot večina.

Valentički ...sladki

Nekaj se mora dogajat.

In pri nas so se danes dogajali sladki valentinčki. Romali bodo prijateljem v šoli, saj se ob vsaki takšni priložnosti trudim, da otroke spomnim na drobne malenkosti.
Kot prvi angelski kovanci.
Sine je prav užival, ko je odtiskoval tele angele. Izgledalo je nekako tako:Hočemo še! Kdaj drugič. Jaz sem bila že rahlo sita štancanja rožic, lepljenja dvostranskega traku. Tamala pa je bila zadolžena za risanje črtic za obrobo.
V sredini (med dvema rožicama) pa se skriva čokoladni kovanček.
Sledile so rožaste in seveda sladke sladoledne palčke.
Tudi tu sta v osnovi dve rožici in med njima nalepljena lesena paličica, ki smo jo kar potiskali v imitaciji listov.
Rdeče zlat angelski sladki zalogajček, pod njim še manjša bordo rožica (da se ujema z zavezanim trakom) in zlate pikice kot obroba.

Pri meni se vedno kaj dogaja

Ustvarjamo referat

Kljub včeraj zelo zasedenemu dnevu, ko se mi že vse skupaj sploh nič več ni dalo, je bilo vendarle treba v delavnico, da je Ana dokončala svoj plakat za predstavitev, ki ji je bila določena. Tudi sama je že bila naveličana učenja in tako sva luknje mašili z ustvarjanji.
Poleg plakata (ki čisto slučajno nosi naslov VALENTINOVO in GREGORJEVO) je tako nastalo še nekaj dodatkov: majhnih voščilnic (s štempiljkami in pa kolažnih) in mini svitkov z enim od všečnih verzov in knjižna kazala izdelana s servietno tehniko.

Plakatu je dodala še prevod besede Ljubim te v 20 jezikih (to je bilo smeha ob poizkusih polomljene izgovorjave) in pa manjše okrašene lističe z raznimi verzi.
Je čisto običajna deklica, ki rada ustvarja takšne malenkosti. Predvsem veliko raje, kot pa se uči .)
Vmes je prišla še ena študentka, ki letošnje leto pavzira in jokala in stokala, "kako je nihče ne mara". Pa sem jo "oborožila" s srčkastim knjižnim kazalom in ji razložila, da jo imam rada. In tako je Ani zmanjkalo eno knjižno kazalo za njeno predstavitev. Pa se je bilo treba spet lotit dela.

Lepimo servietke
Dogodek ravno sovpada še z enim drugim (na coc-u) in tako sva z Ano tole malo fotografirali in dokumentirali. In seveda na koncu še izdelali manjkajoča kazala. Za blogerice slovenskega prostora sicer nič novega, za tiste, ki pa tega še niso počeli ...nekaj čisto osnovnih podatkov. Seveda po sistemu, ki ga uporabljam jaz, ker se je izkazal za učinkovitega in cenovno sprejemljivega.
Se hkrati opravičujem za moj ne čisto pravilen prevod, vendar se angleščine nisem nikoli učila (sem bila usmerjena v nemške vode), vendar ga dodajam zaradi članic coc-a.


Uporabljamo katerekoli papirnate servietke ali robčke, ki so potiskani.

We are using whichever paper napkin or handkerchiefs, that are pushed.






papirnati servietek najprej razplastimo, ker uporabljamo samo zgornjo, potiskano stran.

first take the paper napkin to pieces - layers, because we are using only upper, pushed side -layer.





Motive obrežemo kakor jih potrebujemo ali toliko, da niso preveč veliki zaradi lažjega lepljenja

cut motives like them need or this much, that they aren't too large because of lighter gluing





pripravimo si še bel papir, čopič, lepilo, peki papir in likalnik

prepare white paper, brush, glue, to batch paper and iron

vklopimo likalnik

turn on iron




bel , malo debelejši papir natanko namažemo z lepilom

spread white, little fatter paper precisely with glue







preko previdno položimo razplasten kos servetka

over paper carefully put down the upper layer of paper napkin







prekrijemo ga s peki papirjem in polikamo z likalnikom na nizki temperaturi -cca 20-30 sekund

cover it with bakers paper and iron it on low temperature for about 20-30 seconds

peki papir previdno in predvsem počasi odstranimo iz podlage
carefully and above all slowly remove bakers paper from base

KONČANO!!!
Kadar jaz motivov ne potrebujem takoj, jih shranim v kakšni knjigi, da se lepo poravnajo.
Ostalo je samo še narediti manjkajoča knjižna kazala.

Sedaj pa grem......

Malce smešno in pa polepšano tole....Sedaj pa grem....
Moja najmlajša je vedno kadar smo jo kaj razjezili, govorila: Zdej pa grem! V drugo hišo grem. In se je odpravila ven na dvorišče s kakšno od svojih takrat priljubljenih igrač.
In ko sem delala ti dve voščilnici, sem se spomnila prav nanjo. Mogoče zaradi tega, ker je bila ta čas pri meni v delavnici in se učila barvanja s kredami.

In tole njeno krica kraca barvanje sem prilepila prav z določenim namenom. Eno takšnih krica krac sem namreč kar uporabila na voščilnici. Na tisti ležečega formata, velikosti amerikanke....modre krica krace.

Pri prvi je mali fantič barvan, pri drugi pa sem ga pustila kar nepobarvanega, naredila še en dodaten odtis in ga s pomočjo 3d blazinic dodala preko spodnjega odtisa, ki sem ga lepila na dve različni podlagi.
Sem poizkušala slikati tako, da se to vidi.
Tudi vse štiri zvezde so dodane na ta način. Nepravilno narezano rjavo ozadje je rahlo senčeno s kredami (so bile ravno pri roki).
Pri drugi voščilnici pa sem uporabila rdeče in zelen okrasno izrezan karton za podlago sličici. Vse skupaj sem združevala s pomočjo 3d blazinic in z motivom delno prekrila naokoli ozadja zavezan zelen satenast trak.

Tako! Sedaj pa jaz grem :)
Skuhat čaj, ne v drugo hišo.