Da pa temu le ni vedno tako, vam lahko dokažejo sončki Pomorščaki.
Da se do morja pride, je bilo treba rešiti naloge in se kar nekaj časa peljati z ladjo, ki je sicer plula po sivi cesti pod budnim vodstvom kapitana Asje. Dolga pot in kopica malih in neučakanih mornarjev se je med potjo okrepčala z veliko košaro sadja.
In potem prvo zasidranje ladje in prvo pomorsko raziskovanje: Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, kjer nas je že na vratih čakala prijazna gostiteljica. Smo malček zamujali.
In ko so sončki "pluli" po palubi muzeja, smo mamice pripravile malico. Sredi trga v Piranu, na kamniti mizi, ki smo jo za ta namen pokrili z verjetno enim najznamenitejših prtov. Ko bi vedeli koliko zgodb on nosi v sebi, s seboj.
In ko je ogleda konec........Še pesem pred tem in konček za končkom so izginjali iz naše mize.
Potem pa...kaj drugega kot pot pod noge in v Fieso. Vročina in nestrpno pričakovanje je vsem dala elana "v noge".
In KONČNO.................voda.
Za pogumnejše in večje malo drugače.
Le čas je bil tisti, ki je preganjal sončke in treba je bilo sesti še h kosilu.
Potem pa še presenečenje v Izoli, kjer je sončke gostil prijazni gospod Marjan Kralj. Presenečenje, ko smo odkrili, da je med Izolo in Koprom nasedla ladja, ki je bila precej večja kot Titanik. Enajst nadstropna ladja po imenu Rex.
Ujeli smo še trenutek za "gasilsko fotografijo", saj nas je za bližnjim vogalom že čakalo še hladno presenečenje.
In čeprav smo s prihodom zamujali nekaj več kot uro, je bilo treba vendarle "pod lipo" sprazniti še nahrbtnike naših fantov (jutranjo malico so prispevala samo dekleta) in na hitro pripraviti malce "za pod zob".
Ni komentarjev:
Objavite komentar