En kovač konja kuje.....

.......kolko žebljev potrebuje.

Nekako tako, mar ne?
Danes je z nami in mi z njo ..... živela majhna in slikovita vasica Kropa.
Težko se je odločati med množico fotografij in mogoče nezavedno nekomu narediti krivico.
Po obisku kapele so nas gostili v muzeju. Kar KOVAŠKI se imenuje in je nadvse zanimiv, poučen....v njem prav gotovo nikoli ni dolgčas. Resnično Hvala prijaznim gostiteljem.

Dolgčas????? Vsaj sončkom ne.
Po muzeju še en muzej, odkrivanje novih skrivnosti in srečanje z življenjem tistih pravih kovačev.

Saj poznate?
ŽEBLJARSKA - OTON ŽUPANČIČ

Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možje in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
voda nam kolesa, mehove nam žene,
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh-
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh…

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cveto;
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh…

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh…
Pravo kovaško kosilo.....
In zaslužena igra po kosilu....
Pa po peš poteh sem ter tja.........