Še čisto zadnja pika na "I"...za to leto

Sončki, sončniki, sončni tim in še množica drugih smo se včeraj zbrali na zaključku letošnje sezone. Do prihodnjega leta....mar ne sončki?

Več o SONČKIH in SONČKOVIH POČITNICAH si lahko ogledate na uradni spletni strani.

Tule pa le nekaj utrinkov.......
Pri picopeku smo lahko naredili čisto svojo pico, jo spekli in seveda....pojedli
...ali pa jahali čisto pravega konja.....
Se udeležili teh ali onih delavnic......
...se npr. naučili pletenja z prsti.
Jedli smo pečeno kuruzo in sveže pečene palačinke izpod spretnih prstov očetov.....
...in zaplesali skupaj s pomočjo čarovnika Grega.
Za konec pa še samo tim, ki se je trudil, da je sončkovo popoldne zaživelo in živelo.
In da ne pozabim..............še čisto na koncu...........



Torta ob letošnji polnoletnosti:


Sončki...............nasvidenje do prihodnjega leta.Več fotografij pa v albumu.

V tem tednu pa vsi skupaj skačemo v šolske vode. Mislim, da nas čaka veliko zanimivega in predvsem takšnega, kar se moramo in se bomo z veseljem naučili.

Nazaj iz kratkega dopusta in sončni album gre dalje

Po čisto prekratkem dopustu, ki je bil spet (kot vse naše počitnikovanje letos) v znamenju gibanja, zdaj tu - zdaj tam....enkrat v vodi, drugič v čolnu, z lokom v roki, med čredo koz, podiranju dreves na obrobju gozda....skratka čudovito in prekratko.

Ampak album mora iti dalje. To je bilo pravzaprav vse, kar sem pogrešala na dopustu.....papir. Pa čeprav sem tudi tam na čisto drugem koncu Slovenije imela v času dopusta dvoje delavnic za skupino otrok, to ni bilo to...ni bilo moje delavnice, ustaljenega reda (beri: papirčkov po tleh, vonja po raznih lepilih, vse na dosegu roke......).
Narejenih je nekaj listov iz dneva, ki se je poimenoval "Iskanje zaklada".
Ta dan je zaznovala reka Sava in obrobni tereni ob njej. Veliko hoje, ugank...pod žgočim soncem, ki je pripekalo ves dan.
Temo Zaklad sem sicer že dokončala, vendar pa moram počakati, da se mi napolnijo baterije v foto aparatu.
Vs fotografije albumov so v albumu (za tiste, ki jih ne zanima moje čvekanje).

Še nekaj utrinkov iz zadnjih potepanj.......
Poskrbeli smo za čredo koz na odročni in zapuščeni kmetiji, kjer smo tudi krčili gozd, kurili šavje, v župnišču skuhali kosilo za vse pridne roke....
Se vozili in vozili po Krki........
Ko smo že bili blizu, seveda skočili tudi v Čateške.....
Imeli tro dnevni tečaj iz lokostrelstva........

Le pesek in voda in topli sončni žarki......

Malce sem v albumu preskočila vrstni red, ampak saj to niti ni tako zelo pomembno.
Za nekaj trenutkov sem skočila na morje in obudila nedavne spomine, ki so še zelo živi.
To stran prijavljam na dva izziva.......in sicer pri Colour Crete, kjer sem se poslužila barvne sheme in pa na The Pink Elephant, kjer je tema Poletje.

Pa pride policaj......dokončano

Še eden izmed sklopov sončkovih dni je spravljen pod streho. Tokrat na videz hudo resna zadeva, pa vendar......
Te vrle može v modrem vendar moramo vzeti hudo resno, pa čeprav mogoče za otroke vse to skupaj izzveni kar malo zastrašujoče. A če ste sonček, se tudi ti strahovi odpravijo in strahovi postanejo prijatelji.
Ni ovir, ki jih ne bi zmogli premagati.
Tokrat jutranji krog malo drugače.......

Dirka po Radovljici te utrudi in malica je še kako teknila. Ta dan (zaradi številčnosti) razdeljeni v dve skupini, ki sta se menjali pri opravilih za tisti dan.
Naloge, naloge in spet naloge.......18 jih je bilo potrebno rešit.
In čisto na koncu za vsakogar (tudi za mene) sladko darilce s čudovitim posvetilom.
Takole pa so s pesmicami zapolnjeni "prazni prostori" v albumu. Seveda s pesmicami, ki jih prepevajo sončki.

Tudi Cerkniško jezero je dokončano

Saj ni bilo veliko tega za narediti, pa vendar me je nekaj nekje "bremzalo"......
Slike nekako niso hotele iti skupaj tako, kot sem si sprva zamislila in potem je bilo potrebno delati spremembe.
Drobni detaili, kot to kako je ime konjema, ki sta nas vozila okoli, so seveda tudi pomembni.
In seveda jutranji zbor pod lipo.
Še dve strani.......
...pravzaprav štiri posamezne.

Sončki pomorščaki

Morje je že nekako tako ....hmmm.....zelo običajna in preprosto navadna zadeva, bi lahko rekli in se strinjali, da kar drži.
Da pa temu le ni vedno tako, vam lahko dokažejo sončki Pomorščaki.
Da se do morja pride, je bilo treba rešiti naloge in se kar nekaj časa peljati z ladjo, ki je sicer plula po sivi cesti pod budnim vodstvom kapitana Asje. Dolga pot in kopica malih in neučakanih mornarjev se je med potjo okrepčala z veliko košaro sadja.
In potem prvo zasidranje ladje in prvo pomorsko raziskovanje: Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, kjer nas je že na vratih čakala prijazna gostiteljica. Smo malček zamujali.
In ko so sončki "pluli" po palubi muzeja, smo mamice pripravile malico. Sredi trga v Piranu, na kamniti mizi, ki smo jo za ta namen pokrili z verjetno enim najznamenitejših prtov. Ko bi vedeli koliko zgodb on nosi v sebi, s seboj.
In ko je ogleda konec........
Še pesem pred tem in konček za končkom so izginjali iz naše mize.
Potem pa...kaj drugega kot pot pod noge in v Fieso. Vročina in nestrpno pričakovanje je vsem dala elana "v noge".
In KONČNO.................voda.
Za pogumnejše in večje malo drugače.
Le čas je bil tisti, ki je preganjal sončke in treba je bilo sesti še h kosilu.
Potem pa še presenečenje v Izoli, kjer je sončke gostil prijazni gospod Marjan Kralj. Presenečenje, ko smo odkrili, da je med Izolo in Koprom nasedla ladja, ki je bila precej večja kot Titanik. Enajst nadstropna ladja po imenu Rex.
Ujeli smo še trenutek za "gasilsko fotografijo", saj nas je za bližnjim vogalom že čakalo še hladno presenečenje.
In čeprav smo s prihodom zamujali nekaj več kot uro, je bilo treba vendarle "pod lipo" sprazniti še nahrbtnike naših fantov (jutranjo malico so prispevala samo dekleta) in na hitro pripraviti malce "za pod zob".

En kovač konja kuje.....

.......kolko žebljev potrebuje.

Nekako tako, mar ne?
Danes je z nami in mi z njo ..... živela majhna in slikovita vasica Kropa.
Težko se je odločati med množico fotografij in mogoče nezavedno nekomu narediti krivico.
Po obisku kapele so nas gostili v muzeju. Kar KOVAŠKI se imenuje in je nadvse zanimiv, poučen....v njem prav gotovo nikoli ni dolgčas. Resnično Hvala prijaznim gostiteljem.

Dolgčas????? Vsaj sončkom ne.
Po muzeju še en muzej, odkrivanje novih skrivnosti in srečanje z življenjem tistih pravih kovačev.

Saj poznate?
ŽEBLJARSKA - OTON ŽUPANČIČ

Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možje in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
voda nam kolesa, mehove nam žene,
od štirih do ene,
od štirih do ene.

Pol treh, pol treh-
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh…

Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cveto;
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh…

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!

Od štirih do ene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh…
Pravo kovaško kosilo.....
In zaslužena igra po kosilu....
Pa po peš poteh sem ter tja.........