Tri dni zaporedoma že berem po blogih takšne in drugačne očitke(ne meni, da ne bo pomote...vsaj da bi jaz vedela, ne), nestrinjanja, napetosti....., včasih tako med vrsticami navrženo, drugič odkrito napisano in tretjič mogoče tako mimogrede navrženo nekje med komentarji, da me je bilo kar strah sesti tule in se s svojim pisanjem izpostavljati. Ampak konec koncev se z vsako napisano besedo ali dodano fotografijo vsakič znova izpostavimo. In to počnemo popolnoma zavestno, iz dneva v dan. Vsaj jaz že zelo dolgo, dolga leta. Ne kregam se, včasih razpravljam in če razprava ni možna, se pač umaknem in dam prostor močnejšim in boljšim.
Ob vsem tem sem se spraševala, kakšno zapuščino pravzaprav takole vsakodnevno v virtualnem svetu ustvarjamo in zapuščamo svojim otrokom? Kar zmrazilo me je.Daleč proč od ponorelega virtualnega sveta pa je zadišalo po piškotih. Takšnih čisto običajnih, tistih, ki jih lahko narediš na zalogo in nad peko katerih so predvsem navdušeni otroci, sploh če jim prepustimo okraševanje.
Takole sta se jih pri nas lotila najmlajša. Sicer sine hitro obupa, mala kuharica pa še dolgo sedi čisto sama in barva in lepi in okrašuje....
Tako je nastala kopica zajcev, metuljev, račk, rožic......Ko odpreš škatlo prav lepo zadiši po limoni, cimetu, čokoladi........
Želela je sicer tudi sive zajce, ampak jez preprosto ne znam narediti sive barve, pa da bi bila le ta še užitna.
Čisto na svoj način pa je Ana naredila tudi nekakšen pop-up izdelek. Zelo rada podarja stvari. Skorajda ni dneva, da me ne bi ali na delovni mizi ali tule ob računalniku pričakala kakšna malenkost. Včeraj me je pozdravil tale zajček s polno košarico
Dan popreje pa tale prikupna zajčica, ki še čaka na svoje tovariše. Nekakšna zajčja modna pista bo.
Čisto na začetku bloga pa so mahne voščilnice s pripadajočo škatlico za en pirh,
vse namenjeno otrokom, roza za deklice, zelene za fantke. Odtisi tokrat niso nič barvani, so ostali kar natur. Mogoče pa jih bo kdo želel sam pobarvati. Vsi ti izdelki so delani iz ostankov. Tako so velikosti prilagojene ostankom papirjev.
2 komentarja:
Marika,
res bi bilo škoda, če ne bi sedla za računalnik in objavila vseh teh čudovitih stvari, ki nam vsakodnevno božajo dušo in dajejo pogum, da se tudi sama včasih lotim kakega ustvarjanja. Zapuščina je po mojem mnenju krasna.
Všeč so mi tvoje škatlice, prav tako pa se pridružujem tvojim razmišljanjem. Večinoma pozabljamo, da so najdragocenejše stvari za naše otroke najbolj preproste. In kaj otroci rabijo: našo pozornost, bližino, zanimanje. Nobenih interaktivnih iger ipd.Tudi mene je resnično groza, saj namreč delam z otroki in vidim v kakšne čustvene invalide jih spreminjajo starši! Najbolj pa me zadane stavek: saj mu vse kupim! Zbudi se!!!! Sem malo zašla, ampak pri tej temi se mi to vedno zgodi!
Objavite komentar