Mislim, da bi lahko spala in spala, pa mi slaba vest, ker sem morala te dni zanemarit delavnico, ne da miru.
Slaba vest pred samo seboj. Vsakič ko sem stopila noter, me je zamikalo, da bi naredila to ali ono, pa se je že iz kuhinje oglašala signalna ura, da je nekaj pečeno ali kuhano.Kuhinja je bila te dni na udaru. Pravzaprav kar ves teden in ne morem in ne morem se znebiti občutka sladkobe povsod okoli mene. Toliko mafinov mislim da nisem spekla v celem letu. Res pa je, da so pri nas ta praznovanja tako, da je vedno vse domače proizvodnje, nič tistih klicev za pice in podobne zadeve. Včasih pomislim...naslednjič pa......? Ampak ko pride naslednji rojstni dan, spet ponovimo vajo.
Skratka tale november je bil v znamenju mafinov: čokoladnih, kakavovih, sadnih, bananih, vanilijevih.......
Močno preko 100 jih je bilo pečenih za tri praznovanja: s prijatelji starejše generacije (kaj hočem, se druži tudi s takimi malo pod in malo nad 20, čeprav je sama dopolnila komaj 9), s sorodniki in sošolci.
Mislim, da bom kar nekaj časa sanjala te mafine in vse gore pomfrija, krompirjevih kock in domačega čipsa.
Je pa vseeno lepo imeti takšnih rosnih 9 let. Ko si še čisto neobremenjen in je tvoj svet največkrat ena čudovito fantazijsko popotovanje. Več slikc pa v albumu.
In še vabila na rojstni dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar